Nurudin

Actooon … Moj znanec. Naučil me je tudi nekaj igranja kitare. Pa tudi mojster avantgardne glasbe. Njegov album Fretlessguitarland brez kakšne prijateljske uslužnosti ali česa podobnega prištevam med nekaj najboljšega kar sem kdaj slišal. Ta se mi je najbolj vtisnil v spomin.

Rekel mi je, da lahko spodnje sporočilo, ki mi ga je poslal, objavim. Po eni strani se počutim lame, ker gre za mojega prijatelja. Lahko izpadem nekredibilno, amatersko, balkansko, šalabajzersko. Po drugi strani pa gre za stvar, ki je vsekakor vredna obravnave: zaradi razvpitega slovenskega metanja polen pod noge, ker gre za izpoved iz prve roke, ker je zadeva duhovita, in ker rad dajem vtis, sem umetnik, ki se druži z umetniki. Seveda znotraj tega, da je model moj prijatelj. Nisem aktivist. Zaenkrat.

Izbrisal sem inserte v stilu: to lahko objaviš, eden je z mojim imenom. Ne, sem si premsilil. He he.

Na juriš.

lej :

http://wfmu.org/playlists/shows/31174

Ta legendarni direktor Brian Turner predseduje najstarejši in najpomembnejši nekomercialni radijski potaji v USA, kar pomeni, da na svetu. To je radio WFMU v New Jerseyu. zelo ceni mojo musko, dal mi je ime Actoool. To ime uporabljam z vsem spoštovanjem, kot Actooon.

kak teden nazaj me je prosil, naj “rečem slovenskemu undergroundu, naj pošljejo cdje – da bi rad to musko predstavil svetu”…

Javil sem dvema pomembnežema iz LJUBLJANSKIH underground krogov. Moškemu in ženski. Čeprav sta nenehno na facebooku, mi nista niti odpisala, ne bev in ne mev.

Tipična slovenceljska ignoranca, češ – kaj si pa misliš, da si, pa ja, glih ti bom verjel, da se res poznaš z legendarnim Brianom Turnerjem. Ali pa se celo gredo neko antiameriško gonjo in bojkotirajo USA in vse, kar pride od tam.

Odzval se je pa Dušan Hedl, underground rock legenda iz Maribora. Zahvalil se je.
Štajerska manira. Vzgojen in kulturen fant.

Zdaj izjavljam, da Slovenija zame ne obstaja več v nobenem pogledu – in da res ne bom nič naredil za slovcensko glasbo, tudi če bom lahko. Če mi bo kdaj kdo rekel, naj kaj pošljem, bom kupil cdje od Avsenikov in Slakov in jih poslal češ : “V Sloveniji je samo taka glasba, druge ne poznamo.”

Brigam me še samo moja kariera in moj debeli kurac. Vse ostalo – fuck off.

— Lahko objaviš, M*****. Res je, še tole napiši :

Dobra vila je vprašala Franceljna, kaj si želi – a vsako željo bo njegovemu sosedu izpolnila dvojno. TAKOJ si je zaželel, da bi mu poginila krava. To je itak vsa modrost in ves odgovor.

Gre za karakterne siromačke, ki so obremenjeni s tem, kdo je večja legenda. Pod Alpami so vsi nekakšne legende, to je dežela legend… Če se pojavi kdo, s katerim se ne morejo primerjati po talentu in sposobnosti, ga enostavno odrežejo, pohodijo, ubijejo… mene ne morejo, ker pikiram samo na USA tržišče. Plošče sem pa izdal na Hrvaškem. Bog živi Hrvatsku i njihovu kulturu!!!

LP, Actooon Actoool  ( Aleksander Cepuš ) Hrvatska wikipedija ( na slovensko se poščijem ) :

http://hr.wikipedia.org/wiki/Aleksander_Cepu%C5%A1

Všeč mi je slovenski denar : EURO.  Je zelo podoben Evropskemu.
Tudi Avstrijski lipicanci so mi všeč, Avstrijska intelektualna lastnina, ki je lovenceljni niso bili sposobni zaščititi kot svojo.

LP še enkrat… lahko objaviš…  o moji glasbi lahko sodijo samo Ameriški strokovnjaki, če jo bo kdo tukaj spljuval, mi je vseeno, ker tukajšnji “kri-tiki” nimajo nobene kredibilnosti in njihovo kritiko jemljem tako resno, kot če bi jo napisal otrok v prvem razredu OŠ….

žanr: instrumentalni post-rock, eksperimentalni rock, elektronika, drone, noise rock

založba: Thrill jockey

dolžina: 43:43

Beacons of ancestoship je naslednji album uveljavljene chikaške zasedbe Tortoise po letu 2006. Na njem se uveljavijo eksperimentalni poizkusi, ki nam pred oči naslikajo nemočno podobo banda v plenicah. Slišimo lahko marsikaj, od house-like diskotečnih ritmov, do noisovskega zvoka, od klasične-rock-progresivnosti-like do mutavih poskusov nečesa novega, ki ne izkoristijo potenciala, če ga imajo ali ga izkoristijo toliko, kot ga poskusi dopuščajo. Težlp rečem, da kolikor ga poskusi omogočajo, tu bi težko sodil o neslišanem. Želva deluje presenetljivo zmedeno in izgubljeno, zna pa celoto povleči iz blata s petimi zelo do samo spodobnimi  ali v redu skladbami. Kakšna tudi začrta kakšno novo smernico, ki bi se lahko razvijala v prihodnosti. Bo pa zanimivo slišati naslednji album. Imam slutnjo, da bo presežek. Srečno. Modeli.

Ocena: 67%

P.S.: V pozni nočni uri, ki je lahko že kar psihadelična, se mi je dozdevalo, da se band z nekaterimi skladbami morda šali in nas na tak bizaren način pripravi na presežke. Med presežki pa se znajde tudi sranje. Potem se mi je manj zdelo. Potem pa spet nemanj zdelo.

Na pleh sem skočil v morje hrupa,

videl, da je v resnici nafta.

Glavo sem dal pod gladino,

črni mehurčki so brbotali.

Potem pa po zrak in hrano,

ki je zgoraj plula.

Koščki jekla kot na kakšnem

odpadu ali pred delavnico oken.

Med zobe sem jih lovil,

pa vso pisano nesnago:

zgrizene lizike,

črno gumo

s svojim vonjem,

kolesa vlakov

pa njihova ogrodja.

Potem pa spet dol,

nisem se hotel

dotakniti dna

te prelepe brozge.

Nisem prodal

svojega sebe,

niti za 100 papirjev,

niti za branje.

Pa ne da bi

statve postavljal,

skozi črno

se ne vidi.

———————————————

umetnostno besedilo skozi estetiko grdega.

Kadim na balkonu. Nekdo kriči, glas se mu para, glas mu para ozračje. Naliva in je temačno. Praaaaseeec, praaaaaaasec. Nekaj takega. Morda še kaj. Potem morda še nekaj  in prasiiiicaaaa, še žal ti bo, da si meeee. Najpre si mislim, da mi je všeč. Razlikuje se od prevarantske prijaznosti v firmi. Začne me prijemati, ko igram svoj punk. Predtem. Svaki čovjek ima sovj punk. Prevarantskost je menda prikrita. Potem se lepo spomnim, da ne smem misliti, da je dobro, če človek trpi. Da ne smem uživati. Nekaj takega. Najprej si mislim, da ga je nekdo nabil, morda je bil ropar. Tako. Mi za zidovi, mi za zidovi, mi za zidovi – molčimo! Zdi se natrpano blokovsko naselje. Skozi eno okno, nižje, na levo, pogleda starejša ženska, ki je menda malo čez les. V stanovanju ji sveti luč. Perspektive.

Ko je skočil z vlaka, se je nekajkrat prekobacal, se podrgnil ob nekaj kamnov, staknil nekaj klopov in se nazadnje ustavil s trkom ob deblo drevesa. Moral se je zvijati še nekaj časa, preden je lahko vstal. Potem je odšepal proti mestu, ki se je dvigovalo nekaj sto metrov stran. Zagledal je rumeno tablo z napisom Pašnik. Nekaj metrov za tablo se je ob cesti kazal velik reklamni pano. Na jumbo plakatu je pisalo:”Totalna revolucija ni rešitev!” Spodaj se je svetil nasmejani obraz lokalnega politika Janeza Džamboidijota. Džamboidijot je kazal palec.  Ob pločnikih so bili parkirani sami fičkoti v različnih barvah: zeleni, rumeni, rdeči, modri. Potipal si je nožnico ob desnem stegnu, v katerem je počival revolver in si z desno roko popravil klobuk. Potegnil je škatlo cigaret znamke Shtoss iz levega žepa in si enega prižgal s Tipottom, ki ga je našel pri kupčku premoga v vagonu. To mu je povzročalo moralno dilemo. Potem je hodil naprej.

Avenija je bila pusta. Čez čaz je zaslišal zven harmonike in prešerno petje. Ko se je približeval, je zaslišal tudi šumeče valovanje množice. Postajal je vznemirjen. Ob cesti so na dvorišču med dvema hišama z belo ograjo klali prašiče. Prasci so kruleč krvaveli iz grla in se davili, medtem, ko se je drušična fantov poigravala z novo svinjo. Pristopil je do skupine in z občutkom neprijetnosti, ki se je mešal z občutkom lastne vzvišenosti, vprašal:

“Oprostite … Prosim vas. Nisem iz tega mesta … In me zanima … Kje je tu … Tako … Nekje v bližini … Najprimernši kraj za samomor …”

Nastala je mučna tišina. Fantje so se namrščenih in stemnjenih obrazov spogledali. Nihče se ni ozrl proti njemu. Videl je, da odgovora ne bo in odpravil se je naprej. Za hrbtom je slišal pridušen glas:

“Toti je pa fukjen mal.”

Zdelo se je, da je glasba postajala vse glasnejša, pa ne samo zato, ker se ji je vedno bolj približeval. Tudi folk je postajal vedno bolj vesel. Zavil je na desno, proti tej bogati simfoniji zvokov. Zagledal je obrise dogajanja. Lokalni gostinec je imel postavljen štant z izdelki iz svinjskega mesa. Na pultu pa še skoraj do konca izpraznjeno steklenico Črička.

“Gospud, a buste enu pleskavicu pa ša malu dumačga Črička. Prurazrednu, vam rečem.”

“Ne, hvala, ne jem svinjine.”

“Kuga pa Čričk, a buste.”

“Abstiniram od lanskega poletja.”

“Ajaaaa, jeeeeeeeeeeej.”

Pod vtisom tega tipa, se je čez nekaj trenutkov zavedel, da mu je zdaj že jasno kaj se dogaja. Ob strani je pijana družba s polomljenimi glasovi prepevala Bukva ovenela je, ljudsko pesem, ki jo je priredil ansabel Monotoni Kranjc. Videl je še, da je mlada dama skozi ta trušč z običajno glasnostjo, ki ga je predirala rekla:

“A nam lahko prihranite to, prosim.”

Zdelo se je, da jo je dogajanje na odru skrbelo. Pogledal je spet nanj. Zdaj so starejšo žensko na vrvi že dvigovali. Silovito se je otepala, preklinjala in pljuvala po množici. V njem se je prebujal silovit srd …

Nebo je rdečelo v zahajajočem soncu …

Se mogoče nadaljuje …

žanr: blues-rock, folk-rock, blues

dolžina: 45,33

založba: Columbia

producent: Jack Frost*

Od izida zadnjega Dylanovega albuma je sicer minil že dober mesec, kljub temu pa si ne morem dovoliti, da se ne bi pojavil v tej rubriki. Malo zato, ker sem fan gospoda Zimmermana, čeprav je moje fanovstvo precej zbledelo in je le še bleda senca fanovstva nekdanjega dylanologa. Malo pa zato, ker gre za ploščo Boba-fucking-Dylana, a ne.

Koncept albuma je isti kot koncept prejšnjega, Modern Timesa, ki je izšel leta 2006. Dylan se vrača h koreninam ameriške popularne glasbe, jo dylanizira in dobi Rolling Stoneovo priznanje za album leta.**
Način, kako to izvede, pa se od prejšnjega seveda razlikuje. Tokrat mu je na pomoč priskočil še prijatelj iz Grateful Dead, njihov tekstopisec Robert Hunter (nazadnje je Dylan na albumu sodeloval z drugim piscem pesmi pri Desire iz leta 1976).

V enem od intervjujev je Bob izjavil, da je inspiracijo črpal iz plošč založbe Chess Records iz Chicaga, ki je v 50-ih izdajala blues, gospel in rokenrol.*** Pesmi delujeo kot med seboj nepovezane štorije anonimnih amerških posebnežev, ki se v romantičnem vzdušju gospodarske krize, na ulicah, polnih mafijcev, na melanholičnih podeželskih hribih, v četrtih retro new yorka, prebijajo skozi svoje, s čarobnostjo starih časov obsijano življenje. Eden se je na poteh bivanja izgubil v čisti melanholiji, ker je izgubil stik s staro ljubeznijo ali morda prijateljem, drugi je hudomušen in mu je vse prav, tretji se zareži z grenko kepo v grlu, kot stari maček, češ, život je takav, četrti nostalgično opeva ljubljeno tuje ameriško mesto, in pokroviteljsko daje nasvete, kako je treba v njem ravnati. Vse to skozi nežni valček, trdicionalni blues in folk-rock, ki se tokrat kiti tudi s prostrano harmoniko (ne ustno), skozi Dylanov neverjetni talent za izraz barve čustva s petjem s svojimi razjebanimi glasilkami in skozi spretno, mestoma zelo duhovito tekstopisje, ki je, kot sem že omenil, nastalo v sodelovanju z Robertom Hunterjem, o katerem je Dylan povedal, da gre za združitev dveh spretnežev z besedami, ki pišeta drugače kot se danes piše.****

Do popolnosti zmanjka preseganje standardov v dveh, treh pesmih (nekaj takega) ali pa presežek standarda je, kar pa še ne naredi pesmi popolne. Dodan je še posnetek oddaje, v kateri Bobby vrti sebi ljube pesmi in s skrajno zanimivio melodijo govora pametuje o življenju.
Toplo priporočam.

Ocena: 94%(93,5%)

*Dylanov psevdonim
**pred Sonic Youth in Red Hot Chilli Peppers ali pred Red Hot Chilli Peppers in Sonic Youth. Menda s eni še kdo vrinil vmes.
***vir: www.rtvslo.si
****vir: wikipedia. “Hunter is an old buddy, we could probably write a hundred songs together if we thought it was important or the right reasons were there…He’s got a way with words and I do too. We both write a different type of song than what passes today for songwriting.”

žanr: alternativni rock

dolžina: 52,15

založba: PIAS (svet), Vargant Records (ZDA in Kanada)

producent: David Botrill

 
“A heart that hurts,
 Is a heart that works.”

Navedeni citat iz pesmi Bright Lights zaobjema duh celotnega albuma. Srčne bolečine so sicer tema mnogih plošč, dvomim pa, da bi lahko ta verza tako zdefinirala katerokoli drugo. Ne gre za delo tipa Kurt bi vrgel granato ali Ian bi pogoltnil granato ali Eddie vas ma še vedno rad ali Robert sedi na traktorjevi zračnici sredi oceana ali Jimi časti še eno rundo. V Bitki za sonce gre predvsem za golo bivanje. Jutri bom še vedno jaz, Brian Molko, kot iz dneva v dan. Monotoni, nekoliko janglepowerpop kitarski rock s ščepcem simfoničnih, elektronskih in akustičnih elementov, poslušalca popelje v temine subjektove intime. Ta intima nima koncepta ali okvirne zgodbe, zgolj zgodbo, ki jo piše avtorjev vsakdan, ki je kolaž psihotičnih stanj potolčenega samotarja, te pa se kristalizirajo predvsem skozi mukotrpno ljubezensko žviljenje dveh. Iz te mukotrpnosti pa se lahko izluščijo kot katarzični trenutki lepe sprave. Zdi se, da tu pridevniki odpovejo. Pa še himna svojemu prebujenju, v kateri se subjekt redefinira, brutalno posvetilo Julienu (morda sebi) in izbljuvek frustracij iz preteklosti, ki se iskreno razultira v goltanju bljuvanja, po katerem ti zraste ego.

Omenjena monotonost pridoda celoti (pesmi in vsega) avantgardni pridih in težavnost poslušanja. Album pa, kot bi na meji med svojo psevdoavantgardnostjo in klasičnim alterrockovstvom, rahlo izzvenel v prazno. Kar pa ne okrni posebej tega strastnega izliva depresivnih, grenko-sladkih emocij.

Ocena: 87%

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!